Spodbujanje razvoja govora

Komunikacija je ena izmed najpomembnejših veščin človeka. Začnemo se je učiti že takoj po rojstvu in je predpogoj za razvoj govora.

Otrok namreč komunicira z okolico že veliko prej, kot pa je sposoben govoriti. Prvi način komunikacije je JOK, s katerim otrok sporoča svoje potrebe. Preko pogleda se splete vez med mamo in dojenčkom. Mama na potrebe reagira in tako se otrok uči, da lahko s sporočilom vpliva na drugo osebo. Potrebno je spodbujanje socialnega kontakta, razvoja igre, saj se skozi igro učimo in razvijamo otrokovo pozornost  ter interakcijo.  Z dovolj izkušnjami bo otrok ugotovil, kaj pomenijo posamezne besede:  mama, lačen itd. Otrok mora vse te besede najprej razumeti, da jih bo sčasoma tudi sposoben sporočiti;  najprej pokazati, nato pa  povedati .

​

​

Ljudje običajno govorijo z otroki drugače kot pa z odraslimi. Velikokrat se poslužujejo pomanjševalnic ali govorijo otročje, kar pa ni primerno.

Otroku veliko kažemo, opisujemo, komentiramo. Pri čemer seveda govor poenostavimo, da je primeren glede na otrokovo starost (pomahamo in rečemo: “PA –PA”; preden nesemo žlico proti ustom, rečemo: “AM”; se igramo skrivalnice: “KU-KU”; posnemamo živali, oglašanje vozil …). Uporaba takih poenostavljenih besed v točno določenem trenutku je zelo priporočljiva, saj bo otrok na tak način besede dobro razumel in vedel, v kakšnih okoliščinah jih uporabiti. Tako bo pričel oblikovati besede, ki jih bo povezal v enostavne in nato v sestavljene povedi.

​

​

Otrok mora imeti tudi dobro razvito poslušanje, ki ga krepimo s pomočjo preprostih zgodb, pesmic, izštevank ... Otrok tako usvaja melodijo, ritem in tempo govora, ki so pomembni elementi govorno-jezikovnega razvoja. Tako otroka sčasoma seznanimo tudi s knjigami, ki jih moramo prilagoditi otrokovi starosti oziroma zrelosti (sposobnost pozornosti in koncentracije, zanimanje …). Za mlajše otroke oziroma otroke, ki ne kažejo zanimanja za knjige, izberemo knjige v obliki zgibank  z več slikami in z manj ali celo brez besedila.

​

 

Velikokrat pa se zgodi, da otroka knjige ne zanimajo, jih odklanja  – takrat uporabimo za učenje vsakdanje predmete, ki so otroku bliže in mu knjig ne vsiljujemo. Vzamemo torej predmete, s katerimi se otrok vsakodnevno srečuje, jih poimenujemo, prosimo otroka naj nam določeno stvar prinese itd. Izhajamo iz vsakdanjih situacij, rutin in seveda otrokovih interesov (kuhanje, oblačenje, vozila ipd.).

​

 

​

 

Za razvoj komunikacijskih veščin, govora in jezika je pomemben celosten razvoj otroka.

V zgodnjem obdobju razvoja otroka je izrednega pomena gibanje, ki je eden izmed pomembnih dejavnikov za razvoj govora. Otrok preko gibanja spoznava svet, pridobiva prve informacije, zato je zelo pomembno, da mu omogočamo dovolj senzornih in gibalnih izkušenj (gibanje po različnih površinah, plezanje, plazenje, skakanje, potiskanje …).

​

S pomočjo najrazličnejših iger krepimo otrokove ročne spretnosti rok in prstov (prijemanje, trganje, gnetenje …) in spoznavamo različne strukture materialov  (mehke, trde, sluzaste, lepljive, hrapave, hladne, tople ...). Otrok naj tudi vonja in okuša različne vrste hrane.

​

Prvi enostavni gibi govoril se krepijo pri prehranjevanju, zato je zelo pomembno, da ima otrok na tem področju dovolj izkušenj. Otroku ponudimo hrano različne trdote in strukture, pri čemer je pomembno predvsem, da ne pozabimo na uživanje trde hrane. Pasirana, mehka hrana je primerna le do določene starosti otroka.  Le pri žvečenju, grizenju in mletju bodo zobje, jezik in obrazne ter čeljustne mišice aktivno vključene in tako ustrezno pripravljene na govor. Da bo otrok tako sposoben izgovarjati različne glasove našega jezika, mora imeti dobro razvit govorni aparat, na katerega pa ima negativen vpliv tudi duda. Da mu glasilke dobro služijo, vidimo že, ko prvič zajoka in ravno preko joka se pri otroku razvijejo prvi preprosti glasovi, ki se potem postopoma razvijajo do najbolj zapletenih. Ustnice, jezik in druge strukture znotraj ustne votline  lahko še dodatno krepimo z vajami za motoriko govoril, npr. pred ogledalom, ko si umivamo zobe. Pačimo se in posnemamo različne gibe jezika in ust – pihanje (sveč, milnih mehurčkov, balonov  …),  postopno navajanje na pitje s slamico, šobljenje ustnic, grgranje,  gibanje jezika v različne smeri ...